V okviru iniciative 1% za družbo se mi je zdelo v novembru 2008 najbolj humano darovati kri. Priložnost se je ponudila kar sama - študentje so zbobnali veliko glede dneva darovanja pa še standardno rivalstvo je bilo prisotno ("pa ne bodo ljubljančani boljši od nas" :-)).
Ni bilo težko, čeprav zame prvič v Sloveniji. Za nekoga, ki je omedlel v vojski po darovanju krvi, kar pogumen korak. Ampak vem, da to ni bilo zadnjič. V dvorani ŠTUK je bilo 19. novembra 2008 kar zanimivo.
Bi pa zdravstveni delavci morda lahko bolje organizirali vse skupaj. Čeprav so dopolnili ekipo z dodatnimi sodelavci (ker je pač veliko študentov prišlo), je bilo čakanja vseeno preveč. Dobri dve uri v tistem navdušenju, da delaš nekaj dobrega, za samo čakanje na hiter zdravstveni pregled in potem še na samo darovanje? Vse skupaj pa dobre tri ure? Za marsikoga preveč. Res, da je naslednjič hitreje (pregled krvne skupine odpade), toda tudi pri dobrih delih naj bi bilo tako kot v komercialnem svetu.
Da ponovim (besede nekega vodje izmene v Volvu): "če mora denar iz denarnice, naj gre hitro in neboleče". Analogija je tudi tu, bilo je neboleče, hitro pa ne (pomeni: v istem času bi lahko naredil še kaj koristnega za družbo). Palce gor za vse, ki s(m)o bili potrpežljivi in z darovano krvjo komu rešili življenje.Še glede naslova: no, menim, da imajo (imamo) zaposleni v panogah IT dovolj časa mesečno, da ob pametni organizaciji dela lahko dve uri mesečno izkoristimo za darovanje krvi. Seveda ne vsak mesec (glede na zdravstvena priporočila) toda nekajkrat letno pa gotovo. Prepričan sem, da potem ne bi nikoli primanjkovalo darovane krvi v Sloveniji.